[ Pobierz całość w formacie PDF ]

"Saj sta sli{ala, kaj je rekel Schushmaar. Black se v Azkabanu
samo dolgo~asi. Zanj to sploh ni nobena kazen."
"Kaj nama ho~e{ povedati?" je napeto vpra{al Ron. "Menda ne
misli{ Blacka... ubiti?"
"Ne bodi, no, trapast, Ron," je takoj vsko~ila Hermiona, ki je
popolnoma prebledela. "Harry ne misli ubiti nikogar, a ne, Harry?"
Harry spet ni rekel ni~esar. Saj ni vedel, kaj naj naredi. Vedel je
samo to, da nekaj mora narediti, sicer ga bo razneslo. Black je vendar
svoboden!
"Dreco ve," se je nenadoma spomnil. "Saj vesta, kaj mi je rekel pri
napojih: Jaz bi se na tvojem mestu hotel ma{~evati. Sam bi ga ujel."
"Bo{ raje poslu{al njegove nasvete ali najine?!" se je razjezil Ron.
"Dobro me poslu{aj. Ve{, kaj so z ministrstva poslali Mallyjevi mami,
potem ko je Black opravil njim? O~i mi je povedal. [katllco z medaljo
reda Merlinovega, zraven pa so prilo`ili Mallyjev prst. To je bil
najve~ji ko{~ek njegovega telesa, kar so jih lahko na{li. Black je
popolnoma nor, Harry, in skrajno nevaren..."
"Drecu je to gotovo povedal njegov o~e," je nadaljeval Harry, ki se
sploh ni zmenil za Rona. "Eden Mrlakensteinovih najo`jih sodelavcev je
bil..."
"A bi, prosim, nehal izgovarjati njegovo ime?!" mu je Ron jezno
sko~il v besedo.
"... zato je Malfoy seveda vedel, da Black dela za Mrlakensteina..."
"In Dreco bi bil neskon~no vesel, ~e bi Black zmlel {e tebe! Zberi
se vendar! Drecu gre samo za to, da bi te kdo pospravil, preden se
bosta pomerila v quidditchu!"
"Prosim, Harry," je moledovala Hermiona in o~i so se ji mokro
zalesketale, "prosim, ne naredi kak{ne neumnosti. Black je napravil
nekaj stra{nega, nekaj groznega, ampak ti se zaradi tega ne sme{
izpostavljati nevarnosti. Natanko to ho~e Black. ^e ga bo{ {el iskat,
mu bo{ naredil uslugo. Tvoja o~i in mami `e ne bi hotela, da se ti
kaj zgodi, kajne? Prepovedala bi ti, da ga gre{ iskat!"
"Zaradi Blacka nikoli ne bom vedel, kaj bi hotela! Zaradi njega
niti enkrat v `ivljenju nisem govoril z njima!" ni popustil Harry.
Temu je sledila ti{ina. Samo Krivo{ap se je na veliko pretegnil in
pri tem pokazal svoje mo~ne kremplje. Ronov `ep se je stresel.
"Glej," se je spet oglasil Ron, ki je o~itno posku{al spremeniti temo
pogovora, "po~itnice so! Kmalu bo bo`i~! Pojdimo... Pojdimo obiskat
Hagrida. Tako dolgo ga `e nismo!"
"Ne!" je hitro rekla Hermiona. "Harry ne sme iz gradu, Ron..."
"Ja, pojdimo," je prikimal Harry in vstal. "Ga bom vpra{al, zakaj
mi ni nikoli omenil Blacka, ko ima zmeraj toliko povedati o mojih star{ih!"
Toda Ron ni bil navdu{en nad tem, da bi se {e naprej pogovarjali
o Siriusu Blacku.
"Lahko bi odigrala partijo {aha," je hitro predlagal, "ali pa se
gremo vsi trije prdnikolat. Percy je pustil mo{nji~ek..."
"Ne, pojdimo obiskat Hagrida," je trmasto vztrajal Harry.
Tako so {li po pla{~e in se odpravili skozi luknjo za sliko. Sir
Volinbick jih je pozdravil kot obi~ajno (,Potegnite me~e na plano,
strahopetci smrdljivi!'), nato pa so se odpravili prek zapu{~enega gradu
in skozi hrastova vhodna vrata.
Po~asi so zakora~ili prek parka. Za njimi je v suhem, lesketajo~em
se snegu ostala plitva gaz, v ~evljih pa jim je kmalu za~elo cmokati
od stopljenega snega, ki jim je zlezel za nogavice. Prepovedani gozd je
bil videti kot uro~en, vsa drevesa so se ble{~ala, kot bi bila posuta s
srebrom, Hagridova ko~a pa je bila videti kot torta, polita s
sladkornim prelivom.
Ron je potrkal, a nih~e se ni oglasil.
"Menda ni v takem {el ven?" se je naglas vpra{ala Hermiona, ki se
je tresla kljub temu, da je pla{~ tesno ovila okoli sebe.
Ron je na vrata naslonil uho.
"Nekaj sli{im, ampak ne vem kaj," je rekel. "^akajta... Je to ^ekan?"
Tudi Harry in Hermiona sta prisluhnila pri vratih. V ko~i je nekaj
res tiho, drhte~e je~alo.
"Mislita, da bi bilo bolje, ~e bi {li po kak{nega u~itelja?" ju je
nekoliko prepla{eno vpra{al Ron.
"Hagrid!" je zaklical Harry in pobutal po vratih. "Hagrid, si doma?"
Zasli{ali so te`ke korake in vrata so se {kripaje odprla. Pred njimi
je stal Hagrid. A njegove o~i so bile ~isto rde~e in otekle, na usnjeni
telovnik pa so mu kapljale debele solze.
"Tudi vi ste sli{ali za to!" je zarjul in se vrgel Harryju okoli vratu.
Hagrid je bil vsaj dvakrat ve~ji od povpre~nega odraslega mo{kega
in ~e se ti je vrgel okoli vratu, to ni bilo kar tako. ^e Ron
in Hermiona ne bi Harryju prisko~ila na pomo~, bi ga orja{ki
oskrbnik pokopal pod sabo. Harryjeva prijatelja sta zgrabila Hagrida
vsak za eno roko in ga postavila pokonci, nato pa so ga s skupnimi
mo~mi odvlekli v ko~o. Hagrid se jim je pustil odpeljati do stola,
sedel je nanj, nato pa se je s trupom in glavo zvrnil na mizo. [e
vedno je neutola`ljivo jokal.
"Kaj pa je?" ga je prepadlo vpra{ala Hermiona.
Harry je na mizi opazil uradno pismo.
Ob Hermioninem vpra{anju je Hagrid {e huje zaihtel in z roko
porinil pismo proti Harryju. Ta ga je vzel v roke in ga naglas prebral:
 Spo{tovani g.Hagrid!
Preiskava o incidentu, do katerega je pri{lo med va{im
predavanjem, je kon~ana. Gospod Dumbledore nam je zagotovil, da
niste krivi za po{kodbe, prizadejane Drecu Malfoyju.
"Torej je vse v najlep{em redu, Hagrid!" se je razveselil Ron in
oskrbnika potrepljal po ramenu. Toda Hagrid je {e naprej ihtel in
pomahal Harryju, naj bere naprej.
Vendar pa obstaja utemeljen sum, da je bil za napad kriv bipogrif.
Odlo~ili smo se, da bomo upo{tevali uradno prito`bo, ki jo je napisal
g.Lucius Malfoy, in zadevo bo prevzel komite za odstranitev nevarnih
`ivali. Ta bo primer obravnaval 20. aprila prihodnje leto in prosimo Vas,
da se tega dne skupaj s hipogrifom zglasite v londonskem uradu
komiteja. Do takrat lo~ite problemati~nega hipogrifa od drugih in
poskrbite, da Vam ne bo pobegnil.
S spo{tovanjem...
Temu je sledil seznam ~lanov {olskega sveta.
"Aja," je rekel Ron. "Ampak saj sam ve{, da @reboklun ni kriv,
Hagrid. Gotovo ga bodo oprostili."
"Ti ne pozna{ zlodejev iz tistega frdamanega komiteja!" se je Hagrid du{il
v solzah. "Vse zanimive `ivalice bi najraje pospravili v krtovo!"
Ob nenadnem zvoku, ki se je razlegel iz kota Hagridove ko~e, so
se Harry, Ron in Hermiona hitro zasukali. Na drugi strani izbe je stal
@reboklun in ravnokar je za~el s kljunom mesariti nekaj `e tako
nerazpoznavnega. Okoli njega je bilo vse na debelo po{kropljeno s krvjo.
"Sej rev~ka ne morem pustiti samega v snegu!" se je branil Hagrid, ko so
ga vsi trije o~itajo~e pogledali. "^isto samega! Pa {e bo`i~ je!"
Spogledali so se. Tisto, ~emur je Hagrid pravil ,zanimive `ivalice',
so drugi imenovali ,grozljive po{asti'. Tudi Harry, Ron in Hermiona
niso razumeli, zakaj so mu nevarne `ivali tako pri srcu. A po drugi
strani se jim @reboklun ni zdel resni~no nevaren. Hagridu pa se je
seveda zdel naravnost ljubek.
"Dobro se bo{ moral pripraviti, Hagrid," je rekla Hermiona, sedla
in ga prijela za roko. "Dokazati jim mora{, da je nedol`en, in
prepri~ana sem, da to zmore{."
"Koga mi to pomaga!" je posmrkal Hagrid. "Tiste zlobne kozle iz
komiteja je Malfoy gotovo podmazal! Ali pa se ga boje! In ~e bodo
@rebokluna obto`ili, da je kriv..." [ Pobierz całość w formacie PDF ]

zanotowane.pl

doc.pisz.pl

pdf.pisz.pl

ssaver.htw.pl